Zvonovi so sami zapeli: Naravne nesreče in kolektivni spomin

Monografija se vsebinsko večinoma naslanja na potres leta 1348, za samo obravnavo te teme pa je bilo odločilno razreševanje zgodovinskega konteksta izročila, povezanega s Kamnikom in z izročilom o jezeru, ki naj bi bilo na prostoru tega mesta. Na Slovenskem je bil ta potres skromno dokumentiran, zato raziskava sledi te naravne nesreče išče v izročilu o razlitjih drugih jezer, o podorih in zajezitvah, dokaze za silovitost potresa pa prepoznava tudi v kolonizaciji po potresu, toponimih in v izumrtju nekaterih trgov ter nastanku novih. Te ugotovitve primerja z izročilom o zmaju kot povzročitelju potresa in o nekaterih drugih mitoloških bitjih, vključno s sledmi ritualnih praks. Pri tem se sooča z različnimi interpretacijami podora na Dobraču in poleg disciplinarnih razlogov za te poglede razbira tudi družbena ozadja. Študijo o potresu dopolnjuje analiza temeljnih družbenih, umetnostnih in duhovnih sprememb na Slovenskem v času po potresu, ki usodnost tega dogodka prepoznava tudi na teh ravneh. Spoznanja primerja z najnovejšimi geološkimi izsledki, ob nekaterih elementih izročila pa odpira še pogled na starejše katastrofe in na njihov vpliv na življenje Slovencev.